Trend korporacijskih združenj, ki smo mu priča zadnjih nekaj let, še zlasti v gospodarstvu, se je izkazal kot izjemen prototip, ki je prešel v vsesplošno uporabo in postal model uspešnih odkupov in prevzemov ter nenapisano pravilo, kako najhitreje in najučinkoviteje prevzeti nadzor in oblast znotraj specifičnega sistema/panoge.

Idealen primer analize tovrstnega korporacijskegazdruževanja, prek katerega se prevzema in diktira monopol, lahko najdemo v besedilu The art of rent: Globalization, monopoly and the commodification of culture avtorja Davida Harveya in v filmu Mondovino režiserja Jonathana Nossiterja iz leta 2004, v katerem je poleg opisa vinske industrije, njenih akterjev, njene strukture, strategij itd. prikazana tudi združitev dveh vinskih velikanov, in sicer družine Mondavi in Mouton – Rothschild pod blagovno znamko Opus One. Dokumentarec poleg celotne infrastrukture, na kateri sloni monopolna renta, prikazuje in polemizira tudi veliki »dvoboj«, do katerega je prišlo po tej združitvi, ki je imela za posledico spremembo kriterijev vrednotenja in ocenjevanja vina, saj so ZDA takrat začele skrbno strategijo spreminjanja do tedaj vsesplošno priznanega evropskega vinskega valorizacijskega sistema.

Kot trdi Harvey, obstajata dva pola, ki bijeta ta boj. Na eni strani imamo »evropsko vinsko industrijo, za katero stojijo Francozi in ki skuša monopolne rente ohraniti tako, da poudarja edinstvene lastnosti zemlje, podnebja in tradicije (ki jih povzema francoska beseda terroir) in edinstvenost ter posebnost izdelkov, ki so zaščiteni z blagovno znamko«,1 na drugi strani pa ameriško vinsko industrijo, ki si pod taktirko družine Mondavi in s pomočjo kritika Roberta Parkerja (ki naj bi veljal za neodvisnega) prizadeva vpeljati in uveljaviti nove valorizacijske kriterije, ki uporabljajo jezik kot npr. “okus breskve in slive s priokusom timijana in kosmulje”. Valorizacijski sistem, ki se utemeljuje v tem jeziku, je popolno nasprotje tradicionalnega francoskega valorizacijskega modela, saj izpodriva terroir in uvaja nov globalno standardiziran jezik, ki nadomešča edinstvenost klime in geografske lege, kjer uspeva določena vinska sorta.

Preko tako strukturiranega jezika se vrši jezikovna izmenjava, ki je definirana kot »odnos v komunikaciji med pošiljateljem in sprejemnikom, temelječ na šifriranju in dešifriranju in posledično na kodiranju ali uresničevanju generativnekompetence – tudi ekonomska izmenjava, ki se vzpostavlja v posebni simbolni relaciji moči med proizvajalcem, ki razpolaga z jezikovnim kapitalom, in kupcem (tržiščem), ki omogoča določen materialni in simbolni profit.«2

Ameriški vinski industriji je uspelo doseči spremembo valorizacijske strukture, saj je preko simbolne in realne moči, ki ji jo podeljuje logika kapitala, uspela globalizirati in si podrediti celotno svetovno vinsko proizvodnjo.

Veliki boj med staro in novo celino se na področju vinske industrije izkaže za navidezno igro dveh sistemov moči, ki naj ne bi imela skupnega jezika in ki naj bi ločeno delovala in se dobesedno bojevala v tekmi zasedanja tistega simbolnega mesta, ki jima zagotavlja vodilno pozicijo v svetu. Vendar v primeru znamke Opus One vidimo, da gre za hoteno združitev ameriške in francoske vinske industrije in da je vse to le premišljena strategija, ki vzpostavlja lažno zunanjo konkurenco, ki pa je v resnici popolnoma homogena. Na ta način se iz dveh fiktivno zunanjih nasprotujočih si stališč dominira celotnemu tržišču in ustvarja globalno uniformirano valorizacijsko strukturo.

Kako lahko iz te perspektive obravnavamo korporacijska združenja, do katerih prihaja v svetu sodobne umetnosti?

V umetniški industriji že kar nekaj časa poteka globalno standardizirano združevanje »karavane« umetniških sejmov, bienalov, trienalov in podobno. Ti se po vzoru velikega korporacijskega združenja Grand Tour, ki je postal prototip tovrstnih združitev, množijo kot gobe po dežju. Tako imamo poleg združitve Tress bien, ki je pod svoje okrilje združil Lyonski, Atenski in Istanbulski bienale tu že prihajajočo novo zvezdo na obzorju daljnega vVzhoda Art Compas, ki združuje bienale v Sydneju, Gwangjuju, Šanghaju in Singapurju skupaj z Yokohamskim trienalom. Kot v vseh ostalih monopolnih strukturah se tudi v ozadju te nahaja ista logika profita, monopolnih rent in hiperkomodifikacije.

Pri podrobni analizi ne moremo mimo dejstva, da je njihova strategija povsem enaka strategiji vinske industrije. V obeh primerih je recept za vzpostavitev monopolne strukture zelo enostaven: potrebuješ znatno količino kapitala, blagovno znamko (vinska družina ali umetnik), tržno blago (vino ali umetniški izdelek), kritika (vinskega ali umetniškega) in tržišče. Ko so ti parametri izpolnjeni, dobimo izvrstno pripravljeno zmes, ki je prototip vseh monopolnih struktur sodobnega kapitalističnega sveta. Njihova lastnost je, da poleg profita, simbolne in realne moči ustvarjajo tudi pogoje za nadzor vseh segmentov sistema.

Kakšna je torej cena, ki jo moramo plačati zaradi vzpostavljenih monopolnih struktur? V primeru vinske industrije je to prikrajšanost nad edinstvenostjo posameznih vinskih sort, ki uspevajo v različnih pokrajinah in klimah, ter obilica umetnih arom in dodatkov, ki so potrebni za ustvarjanje globalno uniformnega okusa vina, ki bo skladen s kriteriji valorizacije. V primeru umetnosti imamo opravka z odstranitvijo kritičnega diskurza, saj je ta v množični produkciji umetniških form/objektov skoraj nepotreben, bolje rečeno odveč, kajti predstavlja grožnjo obstoječim strukturam, ki se zavedajo, da je funkcija umetnosti, ki jo oni proizvajajo in propagirajo popolnoma nična in se ne oddaljuje od običajnega obrtniškega izdelka, ki nam je na voljo v vsakem večjem trgovskem centru.

V primeru ostalih manj elitističnih struktur, kot sta vinska in umetniška industrija, pa je cena, ki jo moramo plačati, mnogo višja.

Harveyeva analiza komodifikacije, raziskuje posledice globalizacije skozi prizmo monopolnih rent, ki krojijo sodobno kapitalistično družbo. Monopolne strukture v vinski in umetniški industriji izkoriščajo in zlorabljajo sinonime, kot so avtentičnost, originalnost in edinstvenost, da si lahko preko simbolne moči, ki jih ti sinonimi proizvajajo, ustvarijo posebno prednostno pozicijo v hierarhični valorizacijski strukturi. Ti sinonimi so v uporabi zgolj zaradi vzpostavljanja presežne vrednosti, ki posledično ustvarja piramidalno strukturo delitve dobička, ki se proizvaja s trženjem umetnin/vina.

Zato ne preseneča dejstvo, kot pravi Harvey, da »ima globalno tržišče močan učinek, ki privatnemu lastništvu ne samo podeljuje nenehne monopolne pravice, temveč zagotavlja monopolne rente, ki izhajajo iz predstavljanja tržnega blaga kot nečesa neprimerljivega«.3

In kaj dodeljuje tržnemu blagu status neprimerljivosti? Tržno blago je preko sinonimov, kot sta neprimerljivost in edinstvenost, transformirano v čisto ugodje, ali kot pravi Marx: »Izvor fetišizma do dobrin (tržnega blaga) gre iskati v nenavadnem družbenem značaju dela, ki te dobrine proizvaja. Običajno uporabni predmeti postanejo dobrine samo zato, ker so proizvod dela zasebnikov ali skupin zasebnikov, ki svoje delo opravljajo neodvisno drug od drugega«.4

Potemtakem lahko trdimo, da v sodobnem svetu transformacija, o kateri govori Marx, sploh ni več mogoča, saj imajo običajni predmeti že v fazi proizvodnje funkcijo dobrine. Tržna logika je tista, ki diktira procese njihove proizvodnje, distribucije in prodaje. Na tej osnovi funkcionirajo tudi zdravstvene usluge, ki so preko zgoraj opisanega vzorca transformirane v tržne usluge in kot take v dobrine, za katere je v kapitalističnem svetu treba plačati; to je tudi vzrok, da se te iste usluge zaradi enake logike transformacije vse bolj nasilno usmerjajo iz javnega v privatni sektor.

Kapital se je zaradi svoje ekspanzijske logike konstantno prisiljen nadgrajevati in spreminjati lastne strategije komodifikacije sodobnega diskurza. Zato ni nič čudnega, da hiperkomodificira celotno družbeno strukturo. Na tovrstni fenomen je potrebno gledati kot na skrbno načrtovani diktat potrošništva, ki ima nalogo da oddalji vsako obliko kritičnega diskurza in vpeljuje logiko porabe in proizvodnje kapitala v neskončnem krogu razporejanja dobrin. Nesorazmerna akumulacija kapitala, moči in nadzora s strani peščice posameznikov in skupin ima za posledico vse večjo eksploatacijo in povzroča vse večji družbeni razkol.

Zato se je na tem mestu legitimno vprašati, kakšne so možnosti spremembe obstoječih monopolnih struktur in kako se tem strukturam zoperstaviti.

Ena izmed možnih rešitev je individualna in skupinska samoorganizacija; preko nje je mogoče vršiti spremembo nad ustaljenimi monopolnimi vzorci in strukturami. Ana Vujanović v svojem tekstu Self-organization: Notes on the subject-matter of the conference pravi, da »gre pri samoorganiziranih pobudah (mrežah, platformah, gibanjih, skupnostih, skupinah, asociacijah) za poizkus ponovnega premisleka o prostoru, statusu in funkciji, ki ga umetnost in kultura imata v javni sferi na novo strukturirane ‘globalne’ družbe«.5 Prav ta premislek je ključen za razumevanje strategij, na katerih temeljijo vse ostale monopolne strukture (tudi izven umetnosti in kulture).

Samoorganizacija je v tem trenutku ena izmed najučinkovitejših oblik odpora, s katero se je mogoče postaviti po robu obstoječim sistemom moči in vnaša nov kritični diskurz, ki je ključen za izboljšanje pogojev delovanja na ravni vsesplošne družbene samoorganizacije. Ta mora stremeti k vzpostavitvi lastne mednarodne učinkovite mreže samoorganizacij (nacionalno in lokalno neodvisnih struktur), ki bodo lahko v posameznih specifičnih sistemih/ravneh družbe parirale ustaljenim monopolnim strukturam, jih spreminjale ali pa celo izničevale.

Viri: 1 David Harvey, »The Art of Rent: Globalization, Monopoly and the Commodification of Culture«, http://www.16beavergroup.org/mtarchive/archives/001966.php/, avgust 2006. 2 Pierre Bourdieu »Symbolic Power and the Political Field«: Language & Symbolic Power, Cambridge 1992, str. 66. 3 David Harvey, »The Art of Rent…«, op. cit. 4 Karl Marx, »The Fetishism of Commodities and the Secret Thereof«: Conceptual Art, Phaidon, New York2002, str. 253. 5 www.tkh-generator.net/IMG/pdf/TkH_11-2.pdf

Sebastjan Leban je študent podiplomskega študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Send article as PDF to