[nazaj na 1. del]

Reprodukcija v gospodinjstvu, reprodukcija gospodinjstva

Če se gibljemo kronološko in za izhodišče (ki je na nek način arbitrarno, še posebej za zgodovinarje delavskorazrednih, skupnostnih in ženskih gibanj) vzamemo Gibanje za socialne pravice, ki se je v ZDA na sceni pojavilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, se to kaže kot zanimiv primer, saj si je skupaj z Gibanjem za državljanske pravice, drugim valom feminističnega gibanja kot tudi z bolj radikalnimi, v skupnosti zasnovanimi frakcijami gibanja pod vplivom nacionalizma, kot npr. Črnimi panterji in Mladimi Lordi [Young Lords],13 delilo aktiviste, zahteve in kampanjske taktike. Gibanje za socialne pravice so sestavljale matere samohranilke, v tistem času glavne porabnice socialnih storitev v ZDA. Bile so med prvimi, tako v Gibanju za državljanske pravice kot tudi v gibanju za žensko osvoboditev, ki so svoj boj odkrito umestile v polje družbene reprodukcije. V sistemskih nepravičnostih, ki so upravljale njihova življenja, so osnovale to, kar bo postalo znano pod geslom ‘osebno je politično’. Bile so tudi prve, ki so poimenovale in analizirale strukturno protislovje, ki je poganjalo njihove zahteve do države – prispevek neplačanega gospodinjskega dela k učinkovitosti kapitalistične ekonomije –, in prve, ki so svojo reproduktivno funkcijo združile z ekonomskim položajem. Predlagale so, da bi bilo to reproduktivno delo prepoznano in vrednoteno na enak način kot plačano delo na delovnem mestu, ter ta predlog spremenile v politično prakso, kjer so s stranpoti marginalnosti in osiromašenosti zahtevale svoj glas in subjektno pozicijo: kot ženske, kot matere samohranilke, v mnogih primerih kot Afroameričanke ter kot prejemnice socialne pomoči. Napram patriarhalni ‘moški mezdi’, plačani moškemu delavcu kot glavi družine, so zahtevale ‘družbeno mezdo’, družbeno odgovornost kapitala za ‘eksternalije’ poblagovljene, a neplačane družbene biti – skrb za otroke in starejše na primer. Emblematična za njihov boj sta bila tudi dostojanstvo in svoboda pred nadlegovanjem, nadzorom in skorumpirano birokracijo. Kot je bilo v dialektiki afirmacije in negacije skicirano poprej, je Gibanje za socialne pravice afirmiralo ‘krivico’, da bi lahko negiralo družbene okoliščine in družbene identifikacije – patriarhat, kapitalizem in rasizem –, ki so to krivico naredile za možno, pravzaprav nevprašljivo, ter jih spremenilo v svoje naravne tarče. Vendar pa bi lahko rekli, da je bil, splošno gledano, dokončni horizont prakse in analize tega gibanja za večino njegovih članov – tako kot v mainstream gibanjih za državljanske pravice ter ženskih gibanjih (ki so se pojavila malo kasneje) – prej izboljšava lastnega položaja znotraj obstoječega stanja kot pa njegovo resno preizpraševanje, kar je imelo svoje taktične kot tudi politične razloge. Institucionalizacija gibanja v Nacionalni organizaciji za socialne pravice (1966–1972) [National Welfare Rights Organization] mu je podelila pogajalsko moč na višji ravni, vendar pa so reakcionarna družbena klima Nixonovega obdobja in notranji razcepi (glede razširitve gibanja na revne delavce v nasprotju z redefiniranjem sociale kot feminističnega vprašanja) privedli do uničenja organizacije. Pri tem so svojo vlogo nedvomno igrale tudi protivstajniške dejavnosti ameriške vlade, glede na prekrivanje aktivistov za socialne pravice s Črnimi panterji in drugimi radikalnimi (kot tudi zmernimi – CIA ni vlekla nobenih takšnih ločnic med svojimi notranje koloniziranimi) skupnostnimi akcijskimi skupinami.

V zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so začele struje marksističnega feminizma v Italiji, povezane z analizami gibanj Delavska moč [Worker's power] in Autonomia, izpostavljati idejo, da reprodukcija konstituira tudi ’skrivno bivališče’, kot se je glede produkcije, v njenem nasprotju z od sonca obsijano enakostjo menjave, izrazil Marx. Ker neplačano delo, ki so ga v gospodinjstvih večinoma opravljale ženske, prav tako kot delo tovarniških delavcev, proizvaja blago delovne sile, ki je nato za mezdo prodano na trgu, so omenjene struje predlagale, da bi lahko tudi ženske formirale ‘avantgardo’ organizacije delavskega razreda in zavračanja dela. Do te točke so ženske v gospodinjstvu (posredno) proizvajale presežno vrednost.

Pričakovane posledice te redefinicije ženskega dela so merile na pripoznanje neplačanih delavk kot subjektov politike delavskega razreda in na širše obravnavanje ‘ženskih vprašanj’ kot ‘razrednih vprašanj’ ter razumevanje njihovega antagonističnega odnosa do kapitalističnih interesov na enak način, kot to velja pri vprašanjih mezdnih delavcev. Drug razlog [za to redefinicijo] pa je meril na aktualizacijo reprodukcije (varstva otrok, zdravstvene nege, prostitucije, oblastnih odnosov v gospodinjstvu in skupnosti), ki naj postane resnično politično prizorišče spora, namesto da sledi ‘revolucionarni logiki, ki je na podlagi hierarhij kapitalistične organizacije dela vzpostavila hierarhijo revolucionarnih subjektov.’14 Nazadnje so nekateri izmed elementov te pozicije prišli do zaključka, da mora biti gospodinjsko delo – če že producira blago, morda celo vrednost, tj. ker na splošno gledano izpolnjuje minimalne pogoje kapitalističnega dela –, tako kot katerokoli drugo delo plačano s strani kapitala ‘neposredno’, ‘po svoji vrednosti’, namesto da se mu namenja mizerne dodatke socialnih izplačil ali ‘družinsko mezdo’.

Poleg številnih konceptualnih, političnih in praktičnih problemov, ki se jih je ta analiza lotila, pa je imela tudi sama podobno število težav. Konceptualno gledano lahko rečemo, da v kapitalu nobeno delo ni plačano ‘po svoji vrednosti’, saj potemtakem prilaščanje [extraction] presežne vrednosti ne bi bil prvi zakon kapitalističnega dela. Drugi ugovor izhaja iz Marxove teze, da je ‘biti produktiven delavec nesreča’ in da ima enačenje gospodinjskega dela s produktivnim delom politični pomen le v ‘delavsko orientiranem kontekstu’ ['workerist' context], fiksiranem z razločevanjem med produktivnim/neproduktivnim delom, ki je tovarniškega delavca videl kot hegemonskega, namesto da bi priskrbel svoje lastno orožje proti produkcijskim odnosom. Politično gledano, kar smo tudi že na hitro izpostavili, je povezava emancipacije ženskih gospodinj z mezdo utrjevala osrednjost države ali ‘totalnega družbenega kapitala’ pri reprodukciji delavcev in družin, hkrati pa je ženske spremenila v ujetnice doma, namesto da bi predrugačila družbenospolne vloge ter radikalno premaknila strukturo družine v bolj kolektivno in egalitarno smer. Poleg tega se je soočila s paradoksom ‘tranzicijske zahteve’, ki hoče reformirati kapitalistične odnose na način, da ne bi bili več kapitalistični; paradoks, s katerim se danes prav tako sooča ideja ‘temeljnega dohodka’. Nazadnje pa bi se praktični problem vrednotenja gospodinjskega dela pod enakimi pogoji, kot to velja za mezdno delo, vrtel okrog problemov meritve in prenehanja [withdrawal] dela: ‘/…/ kako bi lahko bila mezda izračunana, če pa primanjkuje instrumentov merjenja delovnega dne? Kako bi lahko ’stavka’ v gospodinjstvu presegla nujne aspekte skupnostne podpore za boje v drugih sektorjih razredne sestave?’15

Kampanjo Mezd za gospodinjska dela bi lahko nadalje obravnavali kot napetost med preskriptivnim in deskriptivnim: kako nam lahko kritičnost do produkcije vrednosti pomaga preseči vrednost? Če gremo zopet po poti afirmacije in negacije, bi se afirmacija glasila nekako takole: tudi me proizvajamo vrednost in smo produktivne delavke, zato nas mora delavsko gibanje upoštevati in razširiti svoj koncept vrednosti, da bo vključeval tudi neplačano ali ‘družbeno’ delo. Negacija te trditve pa bi lahko šla v smeri: če tudi me proizvajamo vrednost, je ta pojem potemtakem tako širok, da razpade; ni več tehnična, ampak takoj postane politična kategorija. To je bila (med drugimi) dejansko pozicija Silvie Federici, ki svari pred dobesedno interpretacijo programa Mezd za gospodinjska dela in svoj poudarek raje namenja njegovim strateškim horizontom in kritičnemu karakterju, temu, kar poimenuje za ‘Mezde proti gospodinjskemu delu’. Prispevek italijanske avtonomistične feministične perspektive se bolj kot v produktivistični agendi povišanja vseh na enako osnovno raven izkoriščanja nahaja v pobudi k posplošitvi zavračanja dela prek razširitve kategorije tega, kaj konstituira delo, in v zagotavljanju, da ’skrito polje’ reprodukcije ne bo nikoli več pozabljeno v analizi ter akciji proti kapitalističnemu izkoriščanju. Kot je nedavno glede zapuščine Mezd za gospodinjsko delo za današnja antisistemska gibanja zapisala Federici:

‘Ko smo rekli, da je gospodinjsko delo dejansko delo za kapital, da kljub temu, da je neplačano, prispeva k akumulaciji kapitala, smo vpeljali nekaj izredno pomembnega glede značilnosti kapitalizma kot sistema produkcije. Ugotovili smo, da kapitalizem sloni na ogromni količini neplačanega dela, da ni ekskluzivno ali primarno zgrajen na pogodbenih odnosih; da mezdni odnos skriva neplačano, suženjstvu podobno naravo tako velikega deleža dela, na katerem temelji kapitalistična akumulacija /…/ Z drugimi besedami, prek spoznanja, da je to, kar imenujemo »reproduktivno delo«, teren akumulacije in potemtakem tudi teren izkoriščanja, smo bili zmožni reprodukcijo videti kot teren boja /…/.’16

Mimogrede naj še dodamo, da se je italijanski marksistični feminizem pojavljal v zelo disparatnih oblikah, čeprav je ta, ki je opisana zgoraj, zaradi originalnega in daljnosežnega vtisa svojih analiz morda postala najbolj slavna. V oboroženih frakcijah, ki so se v Italiji pojavile konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, so obstajali tudi feministični elementi, katerih napori se niso omejili le na ’skrito polje’. Njihova tarča so bile tudi zdravstvene klinike, ki zaradi ‘razlogov vesti’ uporabnicam javnega zdravstva niso hotele opravljati splavov, a so to z veseljem storile za visoko plačilo, kot tudi sweatshopi, ki so večinoma zaposlovali mlade in imigrantske ženske.17 Poudarek na reprodukciji kot političnem bojišču, ki so ga najbolj konsistentno razvile feministke, lahko razumemo tudi kot ključen za prevladovanje organiziranih in neformalnih kampanj ’samoredukcije’ in ‘proletarskega nakupovanja’ v Italiji sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Skupine najemnikov bi delovale na enostranski in organiziran [concerted] način, da bi znižale svoje najemnine ali obratovalne stroške ali plačevale manj oziroma sploh nič za javni prevoz ali špecerijo (čeprav je očitno, da so morali biti delavci v teh sektorjih do določene mere kooperativni, da so tovrstne taktike lahko uspele).

‘Družbena tovarna’ plačanega, neplačanega in neformalnega dela je za avtonomistični marksizem postajala vse pomembnejša s tem, ko so aktivisti ’sledili delavcem ven iz tovarn’. Ti so odhajali iz razlogov, ki so nihali med splošno subjektivnimi (množično zavračanje) in splošno objektivnimi (množična nezaposlenost). Istočasno se je še naprej nadaljeval razkol med feminizmom in razrednim bojem z delitvami med socialističnimi feministkami, separatisti, buržoaznimi in socialdemokratskimi feministkami itd., kar je zapletalo situacijo, v kateri se je podrejenost žensk tako očitno kazala kot navzoča v kapitalističnih razrednih odnosih (in religioznih običajih), a ki je enako dobro uspevala tudi med ‘tovariši’ v levih krogih. V marksistični praksi ostaja artikulacija odnosov med patriarhatom in kapitalizmom (kot tudi konstruiranja in izkoriščanja rase),18 kjer sta seksizem in rasizem videna kot delitvi v globalnem delavskem razredu in hkrati kot relativno avtonomna, kot pojava, ki sta obenem naddoločena in kontingentna, ena izmed najbolj spornih prelomnic. Premišljevati o njunih odnosih na način, ki bi bil primeren sedanji kapitalistični dekompoziciji v vsej njeni neenakosti, je izjemno kompleksen in nujno potreben projekt – in to navkljub vsem virom, ki jih je priskrbelo trideset in več let marksističnega in materialističnega feminizma ter queer teorije, da ne omenjamo zgodovinske in dejanske prakse.

Vendar pa je lahko daljnovidna apropriacija reproduktivnega polja s strani italijanskih avtonomističnih feministk za politično akcijo prek njegovih ‘domačih informantov’, torej tistih, ki so že opredeljeni s pomanjkanjem dostopa do družbene vidnosti in ekonomske moči, sedaj uporabljena za kontekstualizacijo organiziranih bojev zoper zmanjševanja socialnih izdatkov, ki so svoj preporod doživele v VB v času Thatcherjeve, ponovno pa se postopoma pojavljajo tudi danes. Reprodukcija kot družbena mediacija vrednostne oblike zunaj delovnega mesta je bila očitno vseskozi problematična, kot je bilo ilustrirano zgoraj. Toda prav v obdobjih, ko pričenja ta specifična mediacija za vedno večje število ljudi prevladovati nad srečanjem s formo vrednosti na delovnem mestu (tj. v časih množične nezaposlenosti in kapitalističnega restrukturiranja), začenja imeti politizacija reprodukcije širše posledice, ki niso več omejene le na tiste, ki začasno padejo v kategorijo neplačanih in ki se odločijo za organizirano medsebojno pomoč in svetovanje. Praktične posledice tega so lahko precej različne, če raziščemo skupine iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vmesna in nizkonivojska narava nekaterih skupin upravičencev lahko nenadoma doseže raven pozornosti, za katero udeleženci v nekaterih primerih niso pripravljeni ali pa je ne morejo vzdrževati na materialni ravni. V nekaterih drugih primerih lahko organizacija koleba med vlogo kampanjske skupine z radikalnimi zahtevami in vlogo ‘ponudnika storitev’, kjer lahko kot podizvajalec na koncu postane ‘ponudnik storitev’ za državo – nekaj, kar se bo le še razširilo z ideološko zavezo sedanje britanske vlade, da bo povečala delež prostovoljnega sektorja na področjih, ki so bila prej v oskrbi države: ‘Veliko družbo’.19

Do sedaj pa se takšna dialektika med samodejavnostjo in podporo, kljub trenutni destruktivni klimi pretečih in neupravičenih varčevalnih ukrepov, ni uspela prevesti v širšo mobilizacijo, ki bi uskladila interese brezposelnih in še vedno zaposlenih. Povedano drugače ji ni uspelo, da bi kot politične redefinirala te sociološke ali faktične kategorije. Vendar pa je takšna usklajenost ne glede na to, kako bo vzpostavljena, in četudi jo bo morda vodila bolj preračunljivost kot leva komunistična analiza, nepogrešljiva za delegitimizacijo varčevalnih ukrepov in za poraz političnega projekta, ki jih ustvarja.

Islingtonska akcijska skupina neplačanih (1980–1986) skupaj z drugimi akcijskimi skupinami upravičencev ter stavkami socialnih delavcev [benefit workers' strikes] iz osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki se danes nadaljujejo z nacionalnimi in lokalnimi vejami Sindikata nezaposlenih delavcev, Brightonskim centrom za nezaposlene, Edinburško zvezo upravičencev ter londonskimi in edinburškimi Koalicijami proti revščini [CAP – Coalitions Against Poverty], Hackneyvsko solidarnostno skupino in skupinama Rešite naša občinska stanovanja ter Rešite naše vrtce, predstavljajo najvidnejše zgodovinske in sedanje akterje boja na področju reprodukcije v VB. Na različne načine se perspektiva suče okrog vzpodbujanja odpora in kolektivne aktivnosti med vedno bolj demoniziranimi ‘neupravičenimi prejemniki nadomestil’ [benefit scroungers], ki se še posebej dobro zavedajo, kakšni so učinki razreševanja državnega dolga na njihovih plečih, a ki jim lahko nasprotujejo večinoma le individualno in nepovezano, tj. s položaja poraza. Včasih gre tudi za načelni položaj ‘zavračanja dela’, kjer je prejemanje nadomestil videno kot neposredno prilaščanje družbeno proizvedenega bogastva, ki je sicer odtujeno njegovim proizvajalcem. V osnovi pa gre za zasedbo ’skupnih dobrin socialne države’ [welfare state commons] in vseh protislovij, ki sledijo iz tega položaja. Tako kot pri bojih na univerzah ali bitkah proti privatizaciji socialnih stanovanj, gre tukaj bolj za nepripravljenost, da bi se prepustilo še tisto malo, kar od javnih dobrin ostaja nepoblagovljeno, kot za podpiranje ustaljenega modela javnih služb (čeprav se zdi, da je v Angliji na področju visokega šolstva, kjer sta visoko rastoči študentski dolg in šolnine v višini do 10 tisoč funtov za celotno šolanje [full degree] sedaj postala normi, ta boj izgubljen; univerze so še vedno brezplačne na Škotskem). Ta reaktivna, zaščitniška [rear-guard] orientacija potrjuje – čeprav je morda manj opisna za osemdeseta leta prejšnjega stoletja (ki so imela bolj svež spomin na organizacijo delavskega razreda) kot za sodobne skupine –, da je za vse naštete formacije bistvena situacija poraza. Čeprav politična kriza [political conjuncture] zahteva posplošitev bojev, pa to zaenkrat preprečujejo tri desetletja dekompozicije delavskega razreda, sindikatom sovražna zakonodaja in mirovanje javnosti. Vendar pa to še ne pomeni, da je prihodnost naddoločena, celo ne bližnja prihodnost. In mar ne bi mogla dekompozicija najti svoje lastne specifične moči? Ali bi lahko rekli, da delo negativnega še vedno drži, tudi če gre za vprašanje negacije dela?

Opomba: Izvorno zamišljen v dveh delih se bo material, na katerega se v tekstu sklicujemo, vendar ga ne obravnavamo širše, pojavil v avtonomnem tekstu za Reartikulacijo v letu 2011.

Marina Vishmidt je teoretičarka, ki raziskuje polje umetnosti, vrednosti, politike dela in izključevanja. Končuje doktorat na londonski univerzi Queen Mary.

Iz angleščine prevedel Irenej Jerič.

13 Mladi Lordi iz Portorika so, tako kot njihovi vrstniki Črni Panterji, kombinirali nacionalistično in antirasistično agendo s ‘skupnostnim delom’, ki je poleg neposrednih akcij obsegalo samoorganizirane programe varstva otrok, izobraževanja ter distribucije hrane. Glej Jennifer 8. Lee, »The Young Lords’ Legacy of Puerto Rican Activism«, New York Times, blog City Room, 24. avgust 2009, in Frank Edwards, ‘Young Lords 40^th Anniversary’ prek http://www.areachicago.org/p/issues/6808/young-lords-40th-anniversary/; za izvore gibanja glej tudi http://www.nationalyounglords.com/. O Gibanju za socialne pravice glej Welfare Warriors: The Welfare Rights Movement in the United States, avtorice Premille Nadasen, Routledge, 2004, ter Bread or Justice: Grassroots Organizing in the Welfare Rights Movement Neila Bailisa, Lexington Books, 1974.

14 George Caffentzis in Silvia Federici, ‘Notes on the Edu-factory and Cognitive Capitalism’, v The Commoner, št. 12, poletje 2007; v Edu-factory Collective, ur., Towards a Global Autonomous University: Cognitive Labour, the Production of Knowledge and Exodus from the Education Factory, Autonomedia, New York, 2009; in preko: http://www.commoner.org.uk/12federicicaffentz.pdf.

15 Nicholas Thoburn, Deleuze, Marx and Politics, Routledge, London/New York, 2003, peto poglavje; ali prek: http://libcom.org/library/deleuze-marx-politics-nicholas-thoburn-5.

16 Silvia Federici, ‘Precarious Labour: a Feminist Viewpoint’, Variant 37 prek: http://www.variant.org.uk/ 37texts/Variant37.html#L9 ali v tiskani izdaji str. 23–25.

17 Glej Vincenzo Ruggiero, ‘Sentenced to Normality: The Italian Political Refugees in Paris’, Crime, Law and Social Change, št. 19, 1993, str. 33–50. Referirano v Pat Cunninghame, ‘Italian feminism, workerism and autonomy in the 1970s: The struggle against unpaid reproductive labour and violence’, str. 7, op. 31; @mnis: Revue de Civilisation Contemporaine de l’Université de Bretagne Occidentale. EUROPES / AMÉRIQUES http://www.univ-brest.fr/amnis/.

18 Izpeljati tezo, da je bil rasizem, (prek kolonializma in suženjstva) koekstenziven in instrumentalen pri vzniku kapitalizma, je relativno enostavneje kot v primeru podreditve žensk, ki se zdi zgodovinsko dosti starejše in bolj razširjeno. Silvia Federici v Caliban and the Witch poda jasen [trenchant], če ne docela uspešen prikaz teze o sočasnem vzniku kapitalizma in podreditvi žensk v dobi ‘primitivne akumulacije’. Silvia Federici, Caliban and the Witch: Women, The Body and Primitive Accumulation, Autonomedia, New York, 2004.

19 [‘Velika družba’ je program, ki ga je predstavila sedanja britanska vlada. Če poskušamo grobo povzeti njegove glavne usmeritve, je na deklarativni ravni njegov cilj, da vlada ‘več oblasti in možnosti podeli ljudem’, saj smo pri izgradnji družbe udeleženi ‘vsi skupaj’. To naj bi se doseglo prek številnih ukrepov, med drugim: s spodbujanjem prostovoljstva (ki bi lahko do določene mere preprečilo zaprtje nekaterih javnih ustanov, v nekem specifičnem primeru npr. muzeja), za katerega se tudi predvideva, da bo igralo večjo vlogo tudi pri upravljanju javnih storitev. Različne skupine bi morale imeti možnost, da vodijo pošte, knjižnice, prevozne storitve in oblikujejo stanovanjske projekte. Javnim uslužbencem bo ponujena možnost za ustanovitev kooperativ, katerih lastniki bodo zaposleni, potegovali pa se bodo lahko tudi za prevzem storitev, ki jih ponujajo. Kritike tega programa, ki poteka vzporedno z varčevalnimi ukrepi, med drugim opozarjajo, da je namenjen predvsem zmanjševanju izdatkov države, ki ji ni več potrebno plačevati tistega dela javnih uslužbencev, katerih obveznosti bodo preložene na prostovoljce.Povzeto po: http://www.bbc.co.uk/news/uk-10680062; http://news.bbc.co.uk/2/hi/uk_news/politics/8688860.stm; http://www.number10.gov.uk/news/topstorynews/2010/05/big-society-50248.

Send article as PDF to