Na zelenicah Johannesburga se je »začela vojna«. Tako senzacionalistično so slovenski mediji napovedali otvoritev svetovnega nogometnega prvenstva v prestolnici Južnoafriške republike, mestu, kjer se dnevno zgodi petdeset umorov in sto petdeset posilstev. Naslednja novica je bila ta, da nogometne žoge, ki jih brcajo nogometni milijonarji, šiva suženjska delovna sila revnih otrok tretjega sveta.

Nek drug športni novinar je v eter evforično prisegal, da je slovenska »nacionalna reprezentanca svetinja«, o nogometu »pa že ptički«, kot se mu je zareklo, »lajajo«. Z nogometom, pa tudi z arhivom tretjega rajha, je – tako izgleda – navdihnjen reklamni oglas za slovensko mobilno telefonijo, ki kaže svetlolasega belega dečka v nogometnem dresu, kako na praznem, megalomanskem stadionu, v siju božanske reflektorske svetlobe zravnano, himnično prepeva in pri tem zre nekam v temne višave. Bil bi dobra konkurenca propagandnim nacifilmom tipa »zdrav duh v zdravem arijskem telesu«, kakršne je za berlinsko olimpijado v tridesetih letih snemala Riefenstahlova. Verjetno ni slučaj, da deček prepeva Kekčevo pesem. Vandotov Kekec, ta vedri alpski pastirček, je lep primer rasistične in ksenofobične otroške literature. Arijska rasa otrok – nogometašev v oglasnem spotu, posnetem na dunajskem stadionu, je rasa dečkov, deklic seveda ne. Raznovrstni militarizem na umetnih zelenicah prav lepo zaobjame misel Nobelove nagrajenke Elfriede Jelinek: »Šport, ta trdnjava majhnega človeka, iz katere lahko strelja.«

Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije je v maju, mesecu mladosti in ljubezni, sprožilo nacionalno kampanjo »Ponosen sem na spol«. V izjavi, ki jo vneto podpisujejo dijaki in dijakinje, je zapisano: »Človeštvo je razdeljeno v dva (s)pola. Združena tvorita celoto za nadaljevanje civilizacije.«

Kampanja Ministrstva za šolstvo je izključevalna in nestrpna, saj s predpisano komplementarnostjo dveh spolov izključuje vse ostale oblike partnerske skupnosti in družine, razen tistih, sestavljenih iz moškega in ženske, ter v celoti negira možnost različnih spolnih identitet. V 21. stoletju je skoraj neverjetno, da kampanja v duhu arhaične, biologistične in patriarhalne mentalitete mladim predpisuje spolne stereotipe, rigidne spolne vloge, seksualno restriktivnost ter razpihuje nestrpnost do manjšin. Prokreacijo definira kot edino civilizacijsko načelo in dolžnost, hkrati pa v celoti zanemarja vzgojni moment ozaveščanja o pomenu varnih spolnih praks. Ministra za šolstvo Lukšiča smo lahko gledali, kako v spremstvu znane mladinske pisateljice ponosno spremlja »prostovoljno« podpisovanje izjave, smehljajoč se in obkrožen z mladino.

Le nekaj dni zatem je isti minister v televizijski oddaji¹ zatrjeval, da ne podpira kontracepcije. Pravica do svobodne izbire glede načrtovanja družine in rojstva otrok je temeljna, z ustavo in zakoni zajamčena državljanska pravica, zato ostaja nejasno, kako je mogoče, da eden izmed vladnih ministrov, v uradni funkciji vladnega ministra, zagovarja stališča, ki so v nasprotju z zakonskimi predpisi, veljavnimi v državi, katere minister je. Da si je minister zadal sistematično utrjevati patriarhat, kaže tudi dejstvo, da je uvedel posebne seminarje za pedagoške kadre, na katerih učitelji in učiteljice lahko utrjujejo znanje o »pravih, trdnih, tradicionalnih, biološko in naravno pogojenih spolnih vlogah« in o tem, kaj je »pravi« moški in kaj »prava« ženska.

Da vzgojno-izobraževalni sistem v Sloveniji resnično izvaja biopolitike, je videti tudi na spletni strani Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. V okviru kurikula za osnovne šole sta v poglavju Vzgoja za zdrav način življenja, v rubriki Različne oblike spolnega vedenja homoseksualnost in transseksualnost navedeni skupaj z deviantnimi in celo nekaterimi kaznivimi dejanji, in sicer: »Homoseksualnost, mazohizem, sadizem, nekrofilija, eksibicionizem, transvestizem, transseksualizem, voajerizem, fetišizem, posilstvo, incest, prostitucija, pedofilija, sodomija, pornografija.«

Homoseksualnost in transseksualnost se navajata na isti ravni z nekrofilijo, posilstvom, incestom, pedofilijo in sodomijo, ki so kazniva dejanja po zakonodaji RS. Inštitucije na področju šolstva bi morale prve vedeti, da je homoseksualnost – poleg biseksualnosti in heteroseksualnosti – ena od treh vrst človekove spolne usmerjenosti, transseksualnost pa ena od oblik spolne identitete. Vrženi v isti koš s kriminalnimi pojavi in bolezenskimi kategorijami predstavljata pomensko zlorabo, ki vodi v ostale zlorabe, nestrpnost in nasilje.

Julija letos se je v Sloveniji zgodila že deseta parada ponosa. Njen moto »Dovolj čakanja!« je dobesedno ilustriral tudi plakat, ki prikazuje dolgo vrsto bolj ali manj prepoznavnih GLBT-identitet, kako potrpežljivo čakajo na avtobusni postaji. Avtobusa pa od nikoder. V tednu parade, v katerem so se odvile številne kulturne in zabavne prireditve, so aktivisti po Sloveniji potovali s kombijem pod naslovom Gverila Mavrica in mimoidoče zalagali z zloženkami in kondomi ter obešali plakate. To paradno popotovanje so oglaševali kot »gverilsko« akcijo, ki seveda z gverilskimi strategijami nima ničesar skupnega. Vendar pa – z vidika prizadevanj Ministrstva za šolstvo RS, ki v 21. stoletju predpisuje izključno dva spola, zaukazuje prokreativno heteroseksualno spolnost ter prepoveduje kontracepcijo – že samo javno razdeljevanje kondomov lahko predstavlja gverilsko nevarnost. Tako daleč smo v državi članici EU, NATO-pakta, OECD in ostalih vojaško-ekonomskih integracij.

Letos se je prvič zgodilo, da je kak hrvaški predsednik uradno sprejel organizatorje parade ponosa. Predsednik Ivo Josipović je že v svojem inavguracijskem govoru omenil spolno usmerjenost in tudi sicer nima težav z javnim zagovorom človekovih pravic – za razliko od številnih politikov, tudi slovenskih, ki jim manjšinska vprašanja pomenijo preveliko volilno tveganje. Hrvaški paradni aktivizem je predsednikovo povabilo takoj označil kot »pomemben zgodovinski trenutek v prizadevanjih za izgradnjo pravičnejše, boljše in srečnejše družbe za vse ljudi«.

Vendar so organizatorji letošnje devete zagrebške parade ponosa, milo rečeno, ubrali čudne strune za doseganje taistega cilja. Presenetili so s kampanjo, ki naj bi GLBT približala ljudski večini, a je bila vizualno prejkone odbijajoča, vsebinsko pa mestoma celo sporna, saj uporabljala nacionalistično in naciskin ikonografijo in se celo spogleduje z ustaštvom. Videospot je predstavljal mešanico infantilne MTV-jevske pop kulture, cepljene na puhlo tranzicijsko mentaliteto. Refren »Fuck You« naj bi vabil simpatizerje na parado, a jih v resnici omalovažuje, sproščeno petje in poplesavanje mladih, belih, zdravih, veselih in srečnih teles pa kaže nadvse popačeno podobo homoseksualne stvarnosti v regiji. Uporaba naciskin ikonografije, nogometnih dresov, zlasti pa mahanje z noži v spotu je morda dvoumna parodija, a vendar gre za utrinek trenutnega stanja homoaktivizma.

Tudi serija petih plakatov naj bi predstavljala »izzivalni obrat«. Osrednji plakat nosi frontalno podobo vrste z barvo popleskanih golih zadnjic, pod katerimi je napis »Hrvaška to lahko pogoltne«. Pogoltne kaj? Več kot sporna je tudi uporaba slogana »Za brak spremni« kot parafraza ustaškega gesla »Za dom spremni«. Eden od plakatov prikazuje dva objeta mladeniča v nogometnih dresih rdeče šahovnice, ki se poljubljata. Zraven je napis »Zaščitimo vsak poljub«. Ne le, da je podoba nogometnega gejevskega parčka zavajajoča – zlasti če vemo, da se nogometni huligani vsako leto pošteno znesejo nad udeleženci parad širom vzhodne Evrope –, temveč je tudi slogan plakata povzet po nemški medijski kampanji »Protect Every Kiss«, naravnani proti nasilju nad geji. Plakat s tetovirano roko in stisnjeno pestjo pravi »Gremo globlje«, na plakatu z uniformiranim mladim policistom, ki drži plastični dildo, pa piše »Organi reda so tu, da služijo«. Uporaba mačistične in militantne ikonografije za sprevračanje predsodkov, nestrpnosti in sovraštva ni ravno vzor premišljene strategije za spremembo javnega mnenja. Parade ponosa kot množični dogodek, skupinsko outiranje ali masovno javno poljubljanje so vse dlje od realnosti, mejijo na komično karikaturo asimilacije, normalizacije, pristajanja na vse za ceno družbenega sprejetja.

Letos se je tudi prvič zgodilo, da je kak srbski predsednik sprejel predstavnike gejevskih in lezbičnih aktivistov in podprl parado ponosa. Le dan zatem, ko se je srbski predsednik Boris Tadić srečal s predstavniki Gejevskega in lezbičnega infocentra GLIC, je srbska Wikipedija izbrisala stran GLIC iz svoje domene, češ da ni relevantna. Je pa za srbsko Wikipedijo toliko bolj relevantno, da objavlja fašistične in homofobične skupine.

Evropski poslanec in bivši predsednik litvanskega parlamenta Vytautas Landsbergis in slovaška poslanka Anna Zábórska sta v Evropskem parlamentu razglašala, da je pedofilija povezana s homoseksualnostjo. Njun britanski kolega Michael Cashman je oba pozval, naj že enkrat »prideta iz klozeta« in se končno outirata kot tiskovna predstavnika Vatikana.

Glasnike Vatikana imamo tudi v Sloveniji, ki jo je junija obiskal najbolj homofobičen kardinal Tarcisio Bertone, ki je aprila v Rimu sklical tiskovno konferenco, na kateri je za pedofilske škandale v RKC okrivil geje. Njegov obisk – sicer ravno na dan 65. obletnice osvoboditve koncentracijskega taborišča Mathausen – so slovenski mediji oglaševali kot »top iz rubrike«. A ne le to, nedavno je tukajšnje občestvo doživelo kulminacijo soglasja med katoličani in islamsko skupnostjo, ki so složno združili moči proti pravicam istospolnih parov in družin. Ljubljanski nadškof Anton Stres ter ljubljanski mufti Nedžad Grabus sta na novinarski konferenci javno podpisala skupno izjavo »Zakonska zveza in družina – stebra družbenega in verskega življenja«. Oba duhovnika sta povedala, da »katoličani in muslimani visoko cenijo zakonsko in družinsko življenje, zato se zavzemajo za pravico vsakega otroka do družinskega življenja v skupnosti očeta in matere«. Ponovno smo poslušali izrabljene fraze o tem, da je družina osnovna celica družbe, ter izvedeli, da so člani katoliške in islamske skupnosti v Sloveniji poklicani, da se v javnosti zavzemajo za zaščito zakonskega in družinskega življenja. Vlogi očeta in matere sta »ključnega pomena za skladen osebnostni razvoj zakoncev in otrok«. Ko gre za geje in lezbijke, raznorodne verske hierarhije brez težav premagajo zgodovinske razlike in hitro dosežejo »veliko soglasje«. Še dobro, da so si tudi organizatorji Rock Otočca v okviru festivalske ponudbe omislili sveto mašo.

Eurostat je ob svetovnem dnevu beguncev objavil podatke o številu podeljenih azilov v državah članicah EU v letu 2009. Skupno so države članice lani podelile zaščito 78.800 prosilcem za azil. Največ azilov so podelile državljanom Somalije, Iraka in Afganistana. Več kot tri četrtine vseh azilov so podelile Velika Britanija, Nemčija, Francija, Švedska, Italija in Nizozemska. Slovenija je lani ugodila dvajsetim prosilcem za azil, in sicer desetim prosilcem s Kosova ter po petim iz Srbije in Kazahstana. Števila in smeri deportacij iz EU na Eurostatu niso objavili.

Tatjana Greif je doktorica arheologije, lezbična aktivistka, publicistka, urednica zbirke ŠKUC – Vizibilija in Časopisa za kritiko znanosti.

Send article as PDF to